Že spomladi smo v testni ekipi Avant2Go sedli za volan električnega križanca Volkswagna ID.4. No, tokrat pa smo se razveselili možnosti, da preizkusimo še njegovega bližnjega sorodnika, ki si z njim deli koncernsko platformo z oznako MEB.
Predstavljamo vam naše ugotovitve in izsledke, ki smo jih zbrali ob testnem druženju s Škodo Enyaqom iV 80. 😉
Prtljažni prostor ima 585 litrov uporabne prostornine.
Enyaq je prvi Škodin model z izključno električnim pogonom. Od svojega sorodnika z Volkswagnovo značko je za 7,5 cm daljši, kar se pozna predvsem v prtljažnem prostoru.
Notranjost je bolj klasična in s tem sedimo bolj “utesnjeno” kot pri modelu ID.4.
Notranjost Enyaqa je bolj klasična in umirjeno oblikovana kot pri ID.4. Tudi osrednji zaslon ne izstopa preveč. Ko sedemo v vozilo, se vozilo samodejno zažene, in ko stopimo na pedal zavore, je že pripravljeno, da z gumbom na sredinski konzoli prestavimo v način “D”. Zanimivo je, da Škoda nima tistega značilnega gumba z oznako »P« oz “park”, temveč moramo aktivirati elektronsko ročno zavoro.
Materiali na prednjih vratih in armaturni plošči so mehki in kakovostni. Na zadnjih vratih medtem najdemo nekaj trde plastike, podobno kot pri modelu ID.3.
Je videz Enyaqa tudi po vašem okusu? Mi trdimo, da je to najlepša Škoda doslej.
Zunanjost vozila zasleduje trenutni oblikovalski jezik češkega proizvajalca in mi subjektivno dodajamo, da so nam ostre in moderne linije zelo všeč.
Družinska raba za prtljažnik ne bo predstavljala nobene težave.
Prtljažni prostor postreže z veliko elementi, ki nam olajšajo prevoz različnih kosov prtljage. Te pri Škodi združujejo pod nazivom “simply clever” rešitve. Del slednjih je tudi standardni dežnik, ki ima svoje mesto v voznikovih vratih.
Odlagalne površine v vratih so malo manjše kot v preteklih modelih Škode, a je dodatna odlagalna površina pod sredinsko konzolo tako zajetna, da z odlaganjem plastenk in ostalih potrebščin ne bo prav nobenih težav. Nekoliko nas je zmotila zgolj višina sredinskega naslona za roke, ki je v drugačna kot pri naslonu na vratih.
Prednji sedeži ponujajo udobno vožnjo na daljših poteh in obenem dovolj bočne opore v ovinkih, a so po našem mnenju nekoliko manj udobni od sedežev v Teslinem Modelu Y, ki smo ga testirali pred kratkim.
Zadnja klop ima medtem normalno dolg sedalni del, kar pomeni boljšo oporo za noge kot pri Modelu Y. Prostora za stopala je dovolj, vendar tla na sredini niso popolnoma ravna, zato je sredinsko sedenje bolj zasilno in manj primerno za daljše vožnje.
Ozadje operacijskega sistema Škode je enako kot pri Volkswagnu, a ponuja nekoliko drugačno uporabniško izkušnjo. Mi bi si želeli predvsem kakšnega podatka več na velikem zaslonu – npr. hkratno prikazovanje navigacije in podatka o izbrani radijski postaji. Dobrodošla bi bila tudi kakšna dodatna bližnjica za preklop med meniji multimedije, navigacije ali potovalnega računalnika. Voznik se mora namreč preveč “sprehajati” med meniji, kar po našem mnenju preveč odvrača pozornost s ceste – vsaj na začetku, ko sistema še nismo navajeni.
Drsno (kapacitivno) nastavljanje glasnosti na osrednji konzoli regulira glasnost hitreje kot tipke na volanu in s tega naslova ponuja dobro uporabniško izkušnjo. Všeč nam je tudi, da Škoda za razliko od Volkswagna nima kapacitivnih tipk za upravljanje na volanu, pač pa klasične – na fizični pritisk. Tako ob hitrem sukanju volana v kakšnem ostrem zavoju ne boste ponesreči menjali radijskih postaj, glasnosti, ali nemara celo spreminjali izbrane hitrosti na tempomatu.
Karakter vozila bo povšeči ljubiteljem udobja v vožnji.
Podvozje Enyaqa je zelo dobro nastavljeno, a je vozilo bistveno bolj udobno kot športno. Blaženje cestnih neravnin je zelo učinkovito, a se vozilo kljub temu v zavojih ne nagiba preveč.
Pospeški so v luči večine sodobnih (večinoma zelo hitrih) električnih vozil podpovprečni (do 100 km/h potrebujemo več kot 8 sekund), a še vedno povsem zadostni za varna prehitevanja.
Kakovost zvočne zatesnitve je podobna kot pri ID.4. Razlika je le v hrupu s cestišča – pri Enyaqu ga je po “zaslugi” nizkoprofilnih 21-palčnih pnevmatik nekoliko več, a še vedno precej manj kot pri Teslinem Modelu Y.
Dosega je za družinske “pustolovščine” več kot dovolj.
Enyaq iV z oznako “80” ima baterijo “bruto” kapacitete 82 kWh, oziroma uporabne kapacitete 77 kWh. To je enako kot pri modelu ID.4 in za 10 odstotkov več kot pri Tesli Modelu Y.
Mi se na večini poti tekom našega testa z dosegom sploh nismo ukvarjali. Poraba v temperaturah zgodnje jeseni je bila med 17,7 kWh in 19,6 kWh na sto prevoženih kilometrov. Seveda je ponovno odvisno, kolikšen del vožnje opravimo pri avtocestni hitrosti 130 km/h. Čista avtocestna vožnja vseeno ni preveč potratna – porabili smo približno 21 kWh/100 km – sploh v primerjavi s precej manjšimi vozili drugih proizvajalcev, ki imajo porabo na avtocestah precej višjo in obenem tudi manjše baterije. Realno to pri Enyaqu pomeni doseg med 350 in 400 kilometri.
Polnimo ga lahko tudi v “stričevi delavnici”.
Polnjenje vozila je mogoče na DC javnih polnilnicah z močjo do 125 kW, kar bo dobrodošlo predvsem na daljših poteh. Običajno polnjenje na AC polnilnicah je mogoče z močjo 11 kW.
Naše testno vozilo je imelo tudi originalni prenosni polnilec, ki omogoča trofazno polnjenje do 11 kW tudi doma ali v “stričevi delavnici”, kjer je na voljo “rdeča” trofazna vtičnica. To pomeni, da bo kljub odsotnosti domače polnilnice tudi rešitev s poceni “rdečo vtičnico” zadostovala za vsakodnevne potrebe domačega polnjenja in ustrezno varnost.
Bi za vaše potrebe morda zadostoval tudi za četrtino manjši doseg?
Škodo Enyaq iV lahko dobite tudi v cenovno ugodnejši verziji z manjšo baterijo, ki se imenuje Enyaq iV 60 ter razpolaga z 58 kWh uporabne kapacitete. Tudi ta ponuja vse prednosti Škode Enyaqa, a ob četrtino manjšem baterijskem dosegu. 🔋
