Tokrat smo digitalno pero prepustili naši uporabnici Alji, ki nam je poslala nadvse zanimiv potopisni povzetek poti po Logarski dolini, kamor se je podala z električnim Smartom prve generacije (takšen je že od vsega pričetka tudi nepogrešljiv del flote Avant2Go). Alja je s svoje poti za vas zbrala številna doživetja, o vožnji s Smartom pa v šali dodala: “Je bilo na začetku kar adrenalinsko za prvič, ampak če zmoreva blondinka in moja 67 let stara mama, zmorejo vsi :).”

Čas trajanja: sobota 10.15 do nedelja 22.15

Trasa: Ljubljana – Logarska dolina – Ljubljana

Dolžina: cca. 300 km

Strošek polnjenja: 0

Povprečna hitrost (na nekaterih delih): skoraj 100 km/h

Umetna blondinka in moja rdečelasa mama sva na hladno soboto pričeli z dirko na sedežu Avantcar-ja, na Trdinovi 6 v Ljubljani. Prtljažnik Smarta je bil ravno pravšnji za dve potovalki. Baje so bili pogoji za vožnjo z električnim avtom vremensko idealni, ampak vseeno sva se odpeljali z rahlim cmokom v grlu. Prvič z električnim avtom na daljšo pot od 20 km. Do Logarske doline je približno 90 km, Smart ima dometa nekje 110 km. Z dobrimi napotki glede polnilnic s strani Avantcar-ja in brez posebnega plana bo sigurno šlo!

Polnjenje na Trojanah

Za vsak slučaj in z žensko previdnostjo sva se do Trojan peljali s hitrostjo med 100 in 110 km na uro in porabili 40% baterije. Gasilski avto so gasilci hitro umaknili z zelenega parkirnega prostora, da sva lahko levo od slavne trojanske krofarne parkirali pred Elektrovo polnilnico. Nalaganje aplikacije in registracija mi je vzela manj časa kot vrsta za krofe (ki se res hitro krajša!). »Eno dvojno podaljšano prosim« in čez dobrih 20 minut sva že nadaljevali s polno baterijo. Po stari cesti, s povprečno hitrostjo tistega dela skoraj 100 km/h (ja, saj vem, prek omejitev, ampak Smart leti kot, da bi imel krila!).

Brez menjavanja prestav in hrupa sva se pozno popoldne v Solčavi zasidrali kot kraljici. Tik ob pokopališču in najstarejši ohranjeni cerkvi v dolini je brezplačna občinska hitra polnilnica. Glasno so naju pozdravile le posebne solčavske ovce. Medtem ko sva polnili avto baterijo sva se opremili z informacijami, zemljevidi in znanjem v Turističnem centru Rinka. Vreme je bilo bolj klavrno, ampak ko sva zapeljali v krajinski park Logarske doline, malo pred sončnim zahodom, se je pred nama odprl prečudovit pogled na od sonca rdeče obarvane Kamniško-Savinjske Alpe. Sicer je polnilnica tudi v leseni hiški pri hotelu Plesnik, ampak dan se je bližal h koncu in od Solčave do hotela se števec za »gorivo« skorajda ni premaknil.

Ajdovi žganci in kislo mleko

Odložili sva prtljago in se sprehodili do sosednje Hiše Ojstrice na domače ajdove žgance in kislo mleko, v najboljši družbi konjev in krav. V dolini je bila takšna tišina in mir, da sva slišali le svoje misli in tu pa tam oglašanje izgubljenega skovika. Za hotelom sva si ogledali še slap Palenk, priljubljeno točko za zimsko plezanje, in kmalu po sončnem zahodu legli k počitku. V takšnem neokrnjenem naravnem ambientu me niti malo ni zamikala koktejl zabava ob hotelskem bazenu! Na spanje v nemoteni tišini bi se pa mestni človek moral kar malo navaditi.

Zajtrk z razgledom

Zjutraj naju je pričakalo nebo brez oblačka in mize, ki so se bohotile od domačih dobrot. Vsekakor eden najlepših razgledov ob zajtrku. Pod slapom Rinka je bila že precejšnja gneča. Čez robove cest so se drenjali veliki avtomobili. Sprehod med njimi se je zdel kot sprehod skozi adrenalinski park. Z najinim mini električnim Smartom, ki je bil prava atrakcija, sva med drevesi hitro našli dva kvadratna metra, kjer s parkiranjem nisva bili v napoto nikomur. Dobrih 15 minut hoje in ofrišali sva se pod drugim najvišjim slapom v Sloveniji. Še kratek postanek za domač malinovec v Planšariji v Logarskem kotu, nato pa povratek v Solčavo.

Slap Rinka

Zmaji na panoramski poti

Za naslednji podvig – vožnjo po krožni panoramski poti nad dolino sva raje še malo »napolnili baterije«. Kaj pa vem kako se bo avto obnašal navkreber? Domačini so nama povedali, da bodo do konca decembra cesto še obnavljali, ampak za vikende je odprta. Na najino presenečenje je šlo za ozek 20 kilometrski makadam s strmim vzponom in neštetimi ovinki. Igla na števcu se je hitro spuščala in Lintvern (zmaj) se je že nagajivo muzal. Za »južno« sva se parkirali na Turistični kmetiji Majdač, kjer sva končno našli domače hruškove žlinkrofe…mmm. Zadišalo je po domačem bučnem olju, za na pot sva dobili pa še celo škatlo skute!

Tradicionalni hruškovi žlinkrofi

Potocka zijalka

Tekoče v ovinke in mimo vseh nasproti prihajajočih avtomobilov, sva po sledeh zmaja nadaljevali po panoramski poti z razglednimi točkami z osupljivimi pogledi in pastirji. To, da se s cerkvice Sv. Duha vidi prav v vhod jame Potočke zijalke, kamor so v paleolitiku pogosto zahajali ledenodobni lovci in jamski medvedje, prav gotovo ni naključje!

Pri izviru kisle vode

Čeprav je v tem delu Slovenije vsaj 5 stopinj hladneje kot drugod v Sloveniji je bilo prav prijetno toplo in zato naju je še posebej razveselila naslednja točka – izvir kisle vode pod Olševo. Voda bogata z železom, magnezijem in kalcijem ima čisto poseben okus. Nadalje se cesta začenja spuščati in tik pred koncem poti se v soteski Lamotje nahaja Šikančeva zijalka. Ha! Pa sva ga končno našli. Zmaja Lintverna namreč. V Šikančevi jami se skriva. Deset minut strme hoje po lesenih stopnicah in ga imava!

Lintvern v Šikančevi zijalki

Polnjenje v Solčavi

Najino potovanje se je počasi bližalo h koncu. Števec za »gorivo« se je na poti navzdol vrnil na 80 %, še malo »dotočiva« v Solčavi in sva do krofov dobri.

Pogled na Logarsko dolino

Pozno zvečer sva se polni novih vtisov in zadovoljni, da nama je uspelo premagati zmaja in prepeljati celo Logarsko dolino z obnovljivimi viri energije in avtom, ki ne onesnažuje ozračja ter prispeva k zmanjšanju hrupa, vrnili v Ljubljano. Komaj čakam na naslednjo dogodivščino!